Slovo od Iva Hvalice

Poslovilni govor predsednika Društva poslancev 90 (DP90), gospoda Marjana Podobnika

Dragi Ivo, tu smo zbrani, da se poslovimo od tebe tvoji življenjski in parlamentarni sopotniki in prijatelji.

Ivo Hvalica se je rodil maja 1936 v Kanalu ob Soči, kjer je živel s starši, ki so imeli kavarno in slaščičarno, in z obema bratoma. Zgodnje otroštvo njega in družine so zaznamovali fašizem, 2.svetovna vojna in povojno dogajanje. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Kanalu. Ker mu zahtevne  socialne razmere po vojni niso omogočale nadaljevanje šolanja na višji gimnaziji v Novi Gorici, je s 15-leti odšel v Ljubljano na gradbeni tehnikum. Tam se je med drugim dobro naučil angleščine, kar mu je kasneje pripomoglo k uspešnemu delu na odgovornih mestih pri gradbenih projektih v Libiji. Delal je tudi v več primorskih gradbenih podjetjih.

Ivo je bil dolga leta aktiven tudi v odbojki, najprej kot igralec, nato pa kot funkcionar in se je z ekipo Kanala med drugim uvrstil v takratno prvo ligo.

Leta 1964 se je poročil s svojo drago Graciano, ki ga je vedno in povsod, še posebno v času največjih političnih in drugih preizkušenj vztrajno podpirala in ob kateri je na svojem domu, po velikem trpljenju težkih zadnjih dni življenja v nedeljo izčrpan zaspal in se, verjamem, rodil za nebesa.

Ivo Hvalica je bil aktiven že v času pred formalno ustanovitvijo prvih demokratičnih strank. Leta 1989  je postal član Socialdemokratske zveze, ki se je kasneje preimenovala v Socialdemokratsko stranko, današnjo SDS, kjer je postal član predsedstva. Bil je izjemen parlamentarec in je trajno zaznamoval poslanska mandata med letoma 1992 in 2000. Veselil se je 30-letnice prvega sklica Državnega zbora RS, ki ga bomo praznovali letos decembra. Čeprav že oslabel od težke bolezni je še pred kratkim prijateljem dejal, da bo na kakršen koli način prišel na obeležitev te obletnice. Žal  je ni dočakal. Dočakal in sooblikoval pa je mnoge druge dogodke, ki so bili mejniki v novejši slovenski zgodovini.

Publicist in urednik Dejan Steinbuch je takole zaobjel bistvo Iva Hvalice kot izjemnega parlamentarca. Navajam: “Ivo ni le razumel parlamentarizma, ki je v italijanskem glagolu parlare, torej v govorjenju, saj to nadomešča primitivizem in kaos ulice, pač pa je bil tudi eden njegovih ključnih gradnikov. Gradbenik po osnovni izobrazbi je gradil nekaj, kar je politična elita, prežeta s partijsko logiko, kasneje zravnala z zemljo. Nihče v slovenski politiki ni navdušen nad poslanci, kakršen je bil Ivo. Poslanci, ki so dejansko predstavniki vsega ljudstva, ki so neodvisni in samostojni, ki razpravljajo več kot 3 minute, če je to potrebno in ki so pri svojem delu transparentni in med ljudmi vzbujajo občutek zaupanja. To so poslanci, ki jih ljudje poznajo”  Konec navedka

Ivu ni bilo prizanešeno, da se je moral, ne po svoji volji, raziti z vrhom svoje politične stranke, ki jo je vse od njenega začetka neutrudno soustvarjal. To pa ni v ničemer spremenilo njegovega odnosa do DEMOS-a, do slovenske demokratične prebuje, do slovenstva in  do zvestobe demokratičnim načelom.

Ob prezgodnjem zaključku politične kariere se je Ivu zgodila tudi velike krivica, ko je zaradi vsebine svojih nastopov pred govornico v DZ RS padel v kolesje slovenskega sodstva. Res se je na koncu končalo z njegovo oprostitvijo, toda vmes je preživljal grobe poskuse, da bi ga spravili v popolno revščino, brezup in ga človeško ponižali. V tem času in vedno, dokler so mu življenjske moči to dopuščale, je vsakodnevno hodil na Škabrijel, njegovo goro sv. Gabriela, in tako ohranjal telesno in duševno kondicijo.

Iva Hvalico je bistveno določala tudi njegova primorska duša, ki ga je izklesala v načelno držo proti vsakemu totalitarizmu in v zavednega Slovenca. Zato je imel Ivo vedno tudi veliko iskrenih prijateljev na drugi strani meje.

Njegov dolgoletni prijatelj in strankarski kolega Jože Jerovšek je zapisal , da” je duh, ki ga je Ivo ujel v Gregorčičevi pesmi Soči, plapolal v njegovem temperamentu – bil je izjemno senzibilen, čustven in pozoren človek; v parlamentu je poznal rojstne dneve ne samo kolegov, temveč tudi osebja.” Tako Jerovšek.

Ivo je živel in deloval skladno z verzi njemu ljubega goriškega slavčka Simona Gregorčiča: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more to mož je storiti dolžan.” Zavedujoč se, da vsak človek, ki veliko dela, kdaj tudi greši.

Ivo Hvalica je bil tudi dolgoletni član, 2-kratni podpredsednik in častni član Društva poslancev 90.

Hvala za vse, dragi Ivo, še posebno za tvoj neprecenljiv prispevek k graditvi pristnega in polnokrvnega parlamentarizma kot nujnega elementa delujoče parlamentarne demokracije. Naj bo v času, ko se od poslancev pogosto ali praviloma pričakuje vse kaj drugega, tvoj zgled navdih za rojevanje novih rodov slovenskih parlamentarcev.

Počivaj v Božjem miru. Soprogi Gracijani, bratu Doru in drugim sorodnikom in prijateljem v imenu Društva poslancev 90 in vseh, ki smo spoštovali pokojnega Iva Hvalico izražam iskreno sožalje.

Marjan Podobnik, predsednik  Društva poslancev 90