Marko Pavliha
Rodil se je očetu Milanu (1935) in mami Ani Vidi – Nuši, rojeni Grundner (1943). Ima mlajšega brata Mitjo (1967). Leta 1988 se je poročil s Primorko sodnico Ester Debernardi (1962), s katero imata dva otroka, Gajo Ano (1992) in Benjamina (1994). Leta 1999 so se preselil v slovensko Istro, kjer živijo v Novi vasi nad Dragonjo.
Prof. dr. Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak, esejist in redni univerzitetni profesor. Od leta 2004 do 2008 se je aktivno ukvarjal s politiko kot minister za promet, podpredsednik parlamenta in poslanec.
Po maturi na Bežigrajski gimnaziji je študiral pravo v Ljubljani, Splitu in Montrealu na ugledni univerzi McGill, kjer je doktoriral pri svetovno znanemu profesorju Williamu Tetleyju, ob delu pa se je med drugim izpopolnjeval v Londonu, Parizu in Münchnu. Vrsto let je delal v gospodarstvu (Splošna plovba, Kompas, Pozavarovalnica Sava, Pool za zavarovanje in pozavarovanje jedrskih nevarnosti) in tudi v odvetništvu v montrealski pisarni Marler, Sproule, Castonguay. Potem se je zaposlil na Univerzi v Ljubljani, kjer je bil (in zdaj ponovno) predstojnik pravne katedre na Fakulteti za pomorstvo in promet ter prodekan, dokler ni bil leta 2004 izvoljen v slovensko vlado in kasneje v državni zbor.
Prof. Pavliha redno predava na matični univerzi in Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti (IMO IMLI). Gostoval je na prestižnih univerzah v Belgiji, Avstraliji in na Malti ter je pobudnik ustanovitve Evro-sredozemske univerze (EMUNI) s sedežem v Sloveniji, ki združuje okoli 200 visokošolskih institucij iz več kot 50 držav. Član je številnih domačih in mednarodnih organov ter strokovnih združenj in je bil med drugim v obdobju 2003-2004 generalni sekretar Mednarodnega pomorskega odbora (CMI) in vrsto let predsednik ter ustanovni član Društva za pomorsko pravo Slovenije, takisto pa je predsedoval Društvu poslancev 90. Sodeloval je pri nastajanju večine transportnih in zavarovalnih predpisov neodvisne Republike Slovenije in je avtor ter soavtor 31 knjig in na stotine člankov. Za svoje delo je prijel vrsto priznanj, med katerimi je še posebej pomembna nagrada »Pravnik leta 2001«, ki mu jo je podelila Zveza društev pravnikov Slovenije za monografiji Prevozno pravo in Zavarovalno pravo, trinajstkrat pa je bil v okviru akcije Ius Software izbran med deset najvplivnejših slovenskih pravnikov, pri čemer je petkrat dosegel največ glasov. Prof. Pavliha je bil tudi častni ambasador zelene in modre knjige Evropske unije o celostni pomorski politiki. Oktobra 2011 mu je Zveza društev pravnikov Slovenije podelila posebno priznanje za dolgoletno društveno dejavnost.
V zadnjem desetletju se je uveljavil tudi v slovenskem slovstvu kot eden od plodovitih pravniških esejistov. Občasno piše za Delo, Vzgojo, Pravno prakso in druge časopise, revije in elektronske medije, med drugim tudi za Sodobnost, najstarejšo slovensko revijo za književnost in kulturo. Januarja 2016 je bil izbran za enega od kolumnistov na uglednem pravnem in informacijskem portalu IUS-INFO, http://www.iusinfo.si.
Poleg številnih znanstvenih in strokovnih del je napisal tudi; Prav(o) iz torkle (2002) , Štorije s šofite (2003 ) ;in Pravnik na poti: komu ali kam (2007) ter kot soavtor Prava pota prava (2009) . Posebno poglavje v njegovem opusu predstavljajo dela; Mala šola retorike (2011) v soavtorstvu z Bogdano Herman, knjiga o duhovnosti z naslovom Nismo rojeni le zase (2010), Tretja od suhih krav: razprave o razlogih za razsulo; (2012) pod uredništvom Boštjana M. Zupančiča in s soavtorstvom nekaterih drugih strokovnjakov z različnih področij, zbirka aforizmov z naslovom Pavlihizmi in druga čivkanja onkraj Twitterja (2013), knjiga; Svetovni etos: globalno in lokalno(2013), ki sta jo uredila s filozofom Borutom Ošlajem, zbirka esejev; Dvanajst pred dvanajsto ali Za norost je zdravilo le modrost: eseji o iskanju svetlobe(2014) in zbirka esejev; Svetovni etos in celostna pedagogika;(2014); http://www.svetovnietos.si Epifanija: četrta od suhih krav.
Mandat
2004 - 2008Naziv:
dr.
