35. obletnica prvih demokratičnih volitev na slovenskih tleh

Pred 35. obletnico prvih demokratičnih volitev na slovenskih tleh so se v organizaciji Društva poslancev 90 (DP90) predstavniki takratnih parlamentarnih strank

Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Vika Potočnik, Ciril Ribičič, Vitomir Gros, Dušan Plut, Andrej Magajna, Slavko Kmetič, Primož Hainz in Marjan Podobnik

v ponedeljek, 7. 4. 2025 zbrali na omizju, kjer so posebno izpostavili  pomen takratnih volitev, pomen spoštovanja demokratičnih standardov, nujnost zaustavitve centralizacije Slovenije z ustanovitvijo pokrajin, potrebo po spremembi volilnega sistema in pomembnost medsebojnega spoštljivega komuniciranja političnih akterjev. 

Na začetku so se ob 35. letnici prvih demokratičnih volitev in dnevu slovenske zastave na pobudo predsednika DP90  z minuto molka poklonili vsem, ki so se v slovenski preteklosti borili in umrli za Slovenijo in slovenski narod.

Volivci so na prvih večstrankarskih volitvah volili delegate v takratno 240-člansko tridomno skupščino. 8. aprila 1990 so izbirali 80 delegatov družbenopolitičnega zbora in 80 delegatov zbora občin, 12. aprila pa nato še 80 delegatov zbora združenega dela.

V družbenopolitičnem zboru in zboru občin je trdno večino dobila koalicija novih strank Demos, ki je nato tudi sestavila vlado pod vodstvom Lojzeta Petrleta.

Lojze Peterle je spomnil, da so leta 1990 brez glasu proti sprejeli zakon o plebiscitu. Pred 35 leti so bile alternative jasne, politika je razumela, “ za kaj se je treba odločiti, če hočemo na boljšo stran sveta ”. Danes pa ugotavlja, da je v politiki “ več alergije kot sinergije ”. Naprej pa po njegovem mnenju v negotovih razmerah ne bomo mogli brez “novega skupaj”.

Sporazuma političnih strank, v katerem so se zavezali, da si nobena politična stranka ne bo prisvajala rezultata plebiscita, se ne spoštuje, je izpostavil Ciril Ribičič. Ob snovanju tedanje ustave in zakonodaje so predvidevali tudi spremembo volilnega sistema. Neuspeh nedavnega poskusa preoblikovanja volilnega sistema pa je pripisal političnemu preigravanju.

V aktualnih mednarodnih razmerah je pomembno, da po 35 letih “ poiščemo nove odgovore na nova vprašanja ”, je poudaril Dimitrij Rupel. Ob vprašanjih, kaj se bo s Slovenijo zgodilo v EU in Natu, bi medstrankarski prepiri morali biti nepomembni. Tudi v 90. letih je bilo veliko polemik in prepirov, a zato, ker so tedaj iskali nove rešitve. Živeli so v obdobju neke vrste evforije in prepričanja, da se bo vse že nekako uredilo, danes pa so takšna prepričanja zelo tvegana, je opozoril.

Slovenijo so si v času osamosvajanja predstavljali takšno, kot je bila npr ob slovenskem svetovnem rekordu v Planici, je ponazoril Marjan Podobnik, takratni vodja poslanske največje poslanske skupine SKZ-LS in najmlajši član vodstva Demosa. Da se bodo torej različno misleči skupaj veselili slovenskih uspehov, predvsem pa spoštljivo pogovarjali med saboj. Nad današnjim stanjem v politiki pa je zaskrbljen tudi zato, ker del političnih akterjev politične nasprotnike dojema kot sovražnike, “ ki jih je treba uničiti ”. Ob dveh milijonih Slovencev pa je takšno demoniziranje političnih konkurentov škodljivo in nevarno  ravnanje tudi zato, ker odgovorne mlade in druge sposobne posameznike odvrača od političnega angažiranja, kar sproža dodatno negativno selekcijo v politiki,  je opozoril.

V DZ spremljamo erozijo demokratičnih standardov, meni Andrej Magajna, soustanovitelj Demosa in pobudnik omizja. Na sejah DZ se odvzema besedo, na preiskovalnih komisijah pa politične stranke preiskujejo same sebe. Težave z demokratičnimi standardi imata  po njegovem mnenju občasno obe strani političnih polov.

Vitomir Gros iz Slovenske obrtniške stranke je izpostavil, da  zaradi delovanja razvejanega komunističnega državnega aparata takratne volitve niso bile poštene, bile so tudi  le domnevno demokratične. Kot dodatno sporno je izpostavil dejstvo, da so tudi številne demosove stranke vodili bivši komunisti.

Vika Potočnik, takratna delegatka in članica vodstva ZSMS je izpostavila, da je bila tedanja Zveza socialistične mladine Slovenije inkubator za nastajanje novih idej. V današnjih razmerah pa bi bilo treba ponovno obuditi tisto, kar je bil cilj in želja tedanjih intelektualcev – vzpostaviti dialog in povrniti zaupanje v slovenskem prostoru.

“ Če bi mi takrat zamudili pol leta in bi v Demosu čakali na ostale politične stranke, da prepoznajo nujnost čimprejšnje osamosvojitve, bi se znašli v krvavih kolesjih razpada Jugoslavije,” je izpostavil Dušan Plut, takratni predsednik Zelenih Slovenije. Danes je model parlamentarne demokracije v globoki krizi, ker ne odgovarja sodobnim izzivom civilizacije, ob tem pa “svojim otrokom puščamo zastrupljen in izropan planet”, zato potrebujemo nov družben red, je sklenil.

Primož Hainz iz takratne Socialistične stranke je povedal, da so bili socialisti prvi predlagatelji plebiscita.Med drugim so, čeprav kot mirovniško naravnana opozicija, podprli rešitve, da bi se Slovenija v primeru agresije lahko branila.

Slavko Kmetič iz takratne SDSS pa je izpostavil vztrajne poskuse poneverjanja zgodovine, ko gre za vprašanje zaslug za preprečitev Miloševičevega velikosrbskega mitinga v Ljubljani pred osamosvojitvijo Slovenije. Povedal je, da so miting preprečili tako, da so odločni posamezniki na Slovenskih železnicah preprečili prevoz mitingašev iz Srbije, zasluge pa si že desetletja lastijo malo pomembni akterji v takratnem digajanju. 

Govorci so se tudi  strinjali, da je skrajni čas za oblikovanje pokrajin kot 2. stopnje lokalne samouprave in razvojnih regij. Pokrajine bi bile po mnenju nekaterih kljub različnim velikostim lahko tudi izhodišča za volilne enote v primeru spremembe sistema, npr. sprejetja kombiniranega večinsko-proporcionalnega volilnega sistema.